*Katarina*, *Matilda* ({na desni}), *Kadivec* ({ob oknu. Govoré
polglasno}).
*Matilda.* Ali jaz vendar vem, da pojde, saj sem bila pri njem.
*Kadivec* ({vstane}). Ah! ona je bila pri njem! Na ta nacin je vse jasno.
Kaj bi govorili!? Milostiva, dovolite, da Vas ostavljam za zmirom -- --
*Matilda* ({glasno}). Jaz sem bila pri njem, da bi mu povedala -- --
*Katarina.* Pst! -- Papá spí! --
*Matilda.* Napósled, -- midva itak ne govoriva. Oprostite, gospod
Kadivec, nisem govorila z Vami!
*Kadivec.* Jaz tudi ne . . . ({Razjarjen.}) Sploh, -- kaj imate opraviti
z njim? Cemu ga nadlegujete; pustite ga pri miru in tudi on Vas bo
pustil pri miru. Jaz Vas poznam do nohtóv!
*Katarina.* Pst! -- Papá spí! --
*Kadivec.* Ah, papá . . .
*Matilda.* Kakor hocete . . . Jaz nisem rekla nicesar, -- cemu sploh to
prerékanje?
*Katarina.* Ali, saj je jasno. Gornik pojde; ce je povedal sam, da
pojde, torej pojde . . .
*Kadivec.* Zakaj se torej nece streljati?
*Katarina.* Ali saj vendar pojde . . . Papa ima cudne misli . . . Bog
vedi, kaj mu je prislo na pamet . . .
*Kadivec.* Nic neumnega ni prislo stricu na pamet. Jaz ne bom miren,
dokler tega sleparja ne spremim na kolodvor.
*Matilda.* Cemú pa bi bil slepar?
*Kadivec.* Ti seveda govoris zanj, nic cudnega. Toda oprostite,
gospodicna Matilda, nisem govoril z Vami . . .