*Prejsnji*, *Scuka*.
*Scuka.* Program se je izgubil.
*Kremzar*, *Mrmolja*. Izgubil? -- Kaksen program?
*Grozd.* Nic ne dé, programov je veliko, -- ta ali oni, je naposled
vseeno. Treba je samó, da so besede dolge in lepe.
*Kremzar.* Posebno je treba naglasati zmernost, dostojnost, postenost.
*Grozd.* Ne blédite, kaj Vam bo dostojnost in postenost v danasnjih
casih?
*Kremzar* ({obc. svetniku}). Ali ga slisite?
*1. obc. svetnik.* Seveda, -- kaj bo njemu postenost?
*2. obc. svetnik.* Treba je, gospôda, da se v teh tezavnih casih, ko je
v nevarnosti narod in njegov blagor, zdruzijo vsi dobro misleci elementi
v krepko falango. V prvi vrsti nam je treba znacajnosti . . . Izginejo
naj vse osebne teznje, vse intrige --
*Grozd.* Kaj bi o tem -- saj smo sami! Pustimo znacajnost, kjer je, in
govorimo o pametnih stvaréh!
*Kremzar.* Jaz mislim, da je govoril gospod svetnik zelo pametno.
({Gorniku, zaupno.}) Oprostite, gospod Gornik, -- takrat me je nekaj
premotilo, Bog sam vedi -- hipoma mi je seglo v glavo nekaj neumnega. Ne
hudujte se, prosim! . . .
*Gornik.* O nikakor ne, potolazite se, prosim . . .
*Grozd.* Vse tiste dostojnosti, znacajnosti in tako dalje nam ne
koristijo nic. Govorimo jasno: -- treba nam je denarja. Za drugo bom
skrbel sam. Posebno Vi, gospod profesor, se ne delajte idealnega; -- kaj
mislite, da Vas ne poznam?
*Kremzar.* Prosim, kaj mi morete ocitati?
*Grozd.* Nic pregresnega, -- toda cemu prihajate s frazami? Sploh Vam
recem vsem skupaj, ne lazite po prstih za mojim hrbtom. Ni ga rodila
mati, ki bi bil v stanu, da me prevrne. Zapomnite si to! -- In zdaj
dovolite, da Vam razlozim svoje nacrte, kar se tice nasega glasila,
agitacije in sploh nasega delovanja . . . ({Hipoma.}) Tudi Vi, Scuka, si
zapomnite, da ste moj sluga, moj hlapec in drugega nic! Jaz vem dobro,
da ste te dni zeló kolébali. Na Grudnovem pragu se se poznajo Vase
stopinje. Ali jaz tega ne trpim. Vi ste moja roka, del mojega telesa
. . . . Odvezal se mi je cevelj, gospod Scuka, -- sklonite se, ter
dokazite svojo udanost! . . . ({Scuka se skloni in zaveze Grozdu cevelj.})
*Gornik.* Gospod Scuka, jaz sem se ozrl v stran! . . .
*Scuka* ({vstane}). Ozrite se zopet k meni. ({Vzame kozarec v roko.})
Dovolite, da dvigam caso v tem slovesnem trenutku. Hrepenel sem dolgo in
zelo iskreno po majhni brci, po clovekoljubni klofuti. Zakaj clovek je
slab in brez brc bi ne bilo postenja in brez klofut bi ne bilo dobrih
del . . . Ocital Vam ne bom nicesar, oj vi ljudje castivredni. Kdo vé,
kaj je greh in kaj je cednost?! Ali v tem slovesnem trenotku, ko se
poslavljam od vas, mi je milo pri srcu. Pritegnite svoje pasove, in kdor
se ni povecerjal, naj opravi hitro. ({Grozdu.}) Opravite hitro in sezite
v roko svojim sovraznikom. Vaso polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni
hlapci, tisti zavrzenci in razcapanci. Raztrgajte svoje proklamacije,
otresite se skrbi za narod in njegov blagor! _Zakaj »naroda« ni vec!_ In
ni vec hlapcev, in ni vec zavrzencev . . . Milo mi je pri srcu, ko Vas
gledam pred sabo, tako smesne in majhne, polne skrbi za vseobce
blagostanje, in ce pomislim, da se poslavljam od Vas za zmirom, in da
Vas ostavljam brez varstva in brez pomoci. Spominjajte se name, ce tudi
z otoznimi obcutki, in kadar pride tisti veliki cas, pomislite, da je
moral priti . . . ({Izpije in odhaja.})
*Gornik.* Veselo sreco, gospod Scuka!
*Grozd* ({skrajno zacuden, grè za Scuko, obstane med vratmi}). Norec!
. . . . Zavezal mi je cevelj na levi nogi! . . . ({Obstane, zamisljen,
skoro preplasen.})