*Gornik*, *Grudnovka*.
*Gornik* ({precej hladno in tiho, v zadregi}). Sédite, milostiva!
*Grudnovka.* Gospod Gornik, ali ni bil moj moz pri Vas?
*Gornik.* Da, da . . . To se pravi . . . no povedal ni nic posebnega.
*Grudnovka.* Nic posebnega. In kaj ste mu Vi nato odgovorili?
*Gornik.* Milostiva?
*Grudnovka.* On je bil pri Vas in takó ste videli, kar sem Vam hotela
povedati in cesar Vam nisem povedala. Ali niste videli nicesar?
*Gornik.* Jaz . . . da govorim naravnost . . . ali ne izvolite sésti,
milostiva?
*Grudnovka.* Torej niste videli nicesar in . . . ({po kratkem odmoru in
afektirano otozno}) morda je prav takó. ({Zivahno, mocneje.}) Dà, prav
je takó, prav je, da niste videli in da niste razumeli. ({S posebnim
humorjem.}) Kaj ste napravili, kar ste tukaj! Cas je, gospod Gornik, da
koncate te stvarí . . .
*Gornik.* O, dà, milostiva, na vsak nacin; se danes sem se namenil --
*Grudnovka.* Torej ste uvideli sami, da niste prinesli srece . . . Res,
gospod Gornik, Vi niste prinesli srece. Storite karkoli, z veseljem se
Vas ne bodo spominjali . . .
*Gornik.* No, to nic ne dé.
*Grudnovka.* Gotovo ne . . . Ali kar je glavno, -- pozabite na tisto
uro! To sem Vam hotela povedati in zato sem prisla k Vam . . . Pozabite
na tisto uro! Ker je bil moj moz pri Vas, lahko cutite, zakaj Vas prosim
tega . . . . Takrat je bil mrak . . .
*Gornik* ({nekoliko vznemirjen}). Dà . . . takrat je bil mrak . . .
*Grudnovka.* In roze so bile na mizi . . . Moj moz je bil pri Vas in
zato lahko cutite, zakaj ne smejo biti roze na mizi . . . Ali potujete
dalec?
*Gornik.* Dalec . . . kamorkoli . . .
*Grudnovka.* Glejte, Vi ste srecen clovek . . . Kdor je tako ustvarjen,
diha lahko ta zaduhli zrak; ali zame je pretezák . . . samó casih, kedar
je mrak in kedar so roze na mizi -- --
*Gornik* ({blizu nje}). Takrat Vam je dolgcas?
*Grudnovka.* Dà, takrat mi je dolgcas, in to lahko cutite, ce se
spominjate, da je bil moj moz pri Vas. Zdi se mi namrec casih, da bi
tega ne bilo treba, -- da bi lahko tudi v mojih sobah cvetelo vse polno
roz . . . Ali tega ne bo nikoli . . . zdaj nikoli vec . . .
*Gornik.* Lahko bi bilo . . . v Vasih sobah vse polno roz . . .
*Grudnovka.* Zdaj nikoli vec . . . Samo ena sama lepa minuta je bila, in
komaj porojena, je ze padla v blato . . . A to cutite sami, ce se
spominjate, da je bil moj moz pri Vas . . .
*Gornik* ({nizje k nji, razburjen}). Milostiva! . . .
*Grudnovka.* Ali pojdete v juzne kraje?
*Gornik.* Dà . . . mogoce . . . jaz pojdem kamorkoli . . . Kamor
zelite . . .
*Grudnovka.* Tam je nebo visoko in zrak je cistejsi. ({Vstane.}) Nic
drugega. Pozabíte torej na tisto minuto in pozabíte, da se je omazalo,
kar je bilo na nji. Dajte mi v slovó kozarec vodé . . .
*Gornik* ({vzame z mize kozarec vode, ga ji hoce dati, ali kozarec mu
pade iz rok; razburjen jo hoce objeti}). Jaz ostanem . . . ostani! . . .
*Grudnovka* ({se mu smehljaje izvije}). Zdaj ni mrakú . . . in tukaj ni
roz . . . Ali lahko bi bilo vsega, zató ostanite!
*Gornik* ({vznemirjen, k durim na levi}). Scuka! Scuka!
*Grudnovka* ({zacudena}). Gospod Gornik?