*Gornik*, *Scuka*.
*Gornik* ({za Kadivcem, pred vrati}). Vi! . . . Sakrament! . . .
*Scuka* ({sede mirno}). Pustite ga; njegova zunanjost je malo cudna . . .
Ali niste sinoci pri Grozdovih nekaj govorili zaradi tiste punce,
Matilde? To ga je razjarilo. On je namrec vanjo zaljubljen.
*Gornik* ({ljut}). Ali kaj morem jaz -- --? Nikoli nisem nic govoril, z
nikomur, o nobeni punci! Kaj me briga, ce je on zaljubljen! ({Sede,
resignirano.}) Ah, sam Bog vedi, kaksna je moja usoda! . . .
*Scuka.* Tem bolje, ce niste govorili. Kadivec bi se namrec rad streljal
z Vami.
*Gornik.* Streljal? ({Vstane.}) Peter! ({Sluga vstopi.}) -- Pospravi
kovcege! -- ({Sluga odide.})
*Scuka.* Gospod Gornik, ne jezite se, ali svetoval bi Vam cisto prijazno
-- nekaj pametnega.
*Gornik.* Kaj mi svetujete?
*Scuka.* Pojdite odtod, -- skrijte se v varen kraj, kjer ni ljudi, --
ali ce hocete ljudi, pojdite dalec, kolikor mogoce dalec.
*Gornik.* Vi tudi niste zadovoljni?
*Scuka.* Meni je hudo in tezko . . . Vi ste tuj clovek . . . videl sem
Vas komaj parkrat in samó postrani. Ali ugajate mi, ker kazete odkrito,
da skrbite samo zase in da samo zase zivite. Meni je zelo tezko.
*Gornik.* Res, ce se premisli, je zivljenje dandanes zalostno in
dolgocasno . . .
*Scuka.* Dolgocasno nazadnje ni; prevec je zlobe in neumnosti na svetu,
da bi moglo biti dolgocasno . . . Ti ljudje, ki jih vidite tod okoli,
niso najhujsi. Delajo zase, skrbijo zase, fraze so jim samo potrebno
orodje, in zdi se jim celo, da je to orodje posteno. Ne zaradi teh
ljudi, ki mislijo, da so narod, in ki se vedejo tako neizmerno smesno . .
ne, -- zaradi teh ljudi bi cloveku ne bilo hudó. Kolikor skodujejo,
skodujejo vecji del drug drugemu. Ali v senci teh ljudí, pod njih siroko
razprostrtim plascem se godé zalostne stvarí. Tisti misticni narod, ki
govore o njem, in ki ga nihce ne pozna, lezi na tleh ze od zdavnaj, in
na bolnem telesu glojejo crni hrosci.
*Gornik.* Crni hrosci?
*Scuka.* Crni hrosci. Ne pomaga nic, izglodali ga bodo. Nikogar ni, da
bi jih prepodil odkrito in predrzno. Bolezen je ze zelo nevarna . . .
Ali pojdete od tod? Tudi jaz bi sel rad.
*Gornik.* Pojdite.
*Scuka.* Ali je nekaj cudnega. Ce bi prestopil samo prag te zaduhle
hise, takoj bi se vrnil . . . Zadnje dni me je obsla nenavadna
melanholija. Sprevidel sem namrec, da nisem nic boljsi od drugih, da se
lazem, kakor drugi.
*Gornik.* Ni nic skode. Lagati je treba; to je vendar . . . zivljenje.
*Scuka.* No, jaz sem tega zivljenja sit. ({Vstane.}) Rad bi napravil
cisto poseben korak, moja noga je pripravljena. Toda glejte, -- ne grè.
Treba je, da me kdo sune, samó nekoliko sune, samó na lahko, in potem bi
slo.
*Gornik.* Ne storite tega.
*Scuka.* Kaj mislite?
*Gornik.* Zivite pri miru! Vi ste izmed tistih, ki zivé jako hitro in se
obesijo, ce ugledajo slucajno kako vrv.
*Scuka.* Torej je tako usojeno . . . Ali naj bo usojeno: -- predno se
stvar izpolni, recem Vam, predno se stvar izpolni! ({Vstane,
razburjen.}) V vsakem cloveku je nekaj cloveka, resnicno! In kedar se ta
clovek vzbudi --! To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v
suznjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo vec »naroda«; kadar bodo samó
ljudjé, samí svoji, predrzni in ponosni; . . . _kralji v cunjah_! Takrat
ne bo vec tega naroda, ki caplja na razlicnih uzdah, ki je na prodaj za
gros, za usluzen smehljaj! . . . --
*Gornik.* Gospod Scuka, zakaj se vznemirjate? . . .
*Scuka.* Ker mislim, da je cas prisel. Dobro bi bilo, da bi bili ljudje
malo bolj vznemirjeni. Mirna voda smrdi. -- ({Po kratkem odmoru,
nenadno.}) Ali pojdete od tod? . . .
*Gornik.* Seveda pojdem. Ce Vam je drago, spremlajte me. Jaz imam rad
kratkocasno druzbo.
*Scuka.* Ne morem. Takó bi ne dobil priloznosti, da se obesim. ({Sluga
vstopi.})
*Sluga.* Gospá Grudnova. ({Odide.})
*Gornik* ({prestrasen}). Gospod Scuka, ostanite!
*Scuka* ({smehljaje}). Ah! -- In takó pojdete od tod?
*Gornik.* Neumnost! Ostanite! Prosim Vas!