*Grudnovka*; pozneje *Gornik*.
*Grudnovka* ({v predsobo}). Lina, ne pustite nikogar v sobo, razen
Gornika.
*Hisna* ({v predsobi.}) Gospod Gornik, milostiva! --
*Grudnovka* ({hitro k ogledalu, nato se vrne k durim; Gornik vstopi}).
*Gornik.* Razveselilo me je Vase pismo, milostiva, in tako sem prisel,
da mi razlozite svojo zeljo.
*Grudnovka.* Prosim sedite; stvar ni tako vazna; ne mudi se nikamor
. . . . Ali oprostite: -- Vase dragocene minute --
*Gornik.* Ah ne, milostiva, moje minute niso dragocene, dolgocasim se
jako.
*Grudnovka.* Dolgocasite se? Nerazumljivo . . .
*Gornik.* Gotovo. Obrazov vidim sicer zmirom dovolj, toda vsi so enaki.
*Grudnovka.* Napósled, -- v nekem oziru Vas razumem. Zdi se Vam gotovo,
da vsi ti ljudje, ki se Vam vsiljujejo, ne govoré iz srca, temvec iz
razuma, -- to se pravi, da se Vam priblizujejo iz hladnih osebnih
interesov.
*Gornik.* Nekaj podobnega je res, ali teh reci sem navajen.
*Grudnovka.* In vendar Vam mora biti tezko. Jaz mislim, da clovek kdaj
zahrepení po cem drugem, -- po gorkoti, iskrenosti; tisto sebicno
hinavstvo nazadnje ubija.
*Gornik.* Ne ubija. Ce bi ne bilo hinavstva, kako bi spoznali postenost?
Vzeti mi ne morejo s hinavstvom nicesar, in tudi jaz ne rabim nicesar od
njih. Tako zivimo vsi skupaj lepo pri miru.
*Grudnovka.* Vi ste filozof . . . Ali vendar je cudno, da zivite tako
lepo in pri miru sredi tega trusca, sredi teh velikih razprtij . . .
*Gornik.* Me ne zanimajo te razprtije. Tudi ne razumem jih natanko.
Razlozite mi, milostiva, kaj je interesantnega v njih?
*Grudnovka.* Vi ne vidite nicesar interesantnega? No res, interesantnost
ni glavna stvar. Ko bi bilo na tem, bi tudi jaz zivela . . . . lepó in
pri miru. Ali tukaj je v prvi vrsti narodov blagor --
*Gornik.* Ah da . . . ah da . . . Nisem se domislil . . . Toda,
oprostite, nekaj je kljub temu zad . . . za temi stvarmi, takorekoc
. . . za narodovim blagrom. Kakó bi se mogli drugace ljudje zanimati
. . . za narodov blagor . . . in cemu se potemtakem prepirajo? . . .
({Zeló zamisljeno.}) Hm, nekaj mora biti zad -- za narodovim blagrom.
*Grudnovka.* Dà, imate cisto prav . . . ({Afektirano.}) Zad je
sebicnost. Ah, Vi si ne morete misliti, kako grenko je to. Clovek
postane malodusen, ce vidi krog sebe toliko sebicnosti, toliko
hinavstva. Takó izgubi veselje do vsega, upanje v bodocnost in naposled
celó zaupanje v sebe samega.
*Gornik.* Milostiva, nikakor nisem hotel --
*Grudnovka.* Prosim, ne opravicujte se, govorili ste resnico . . .
Cloveka dusí to tesno obzorje, ta malenkostna druzba . . . Strasne so te
razmere, kadar je v prsih hrepenece srce, svobodna dusa . . . Kaksno je
to zivljenje!! . . . Ah, glejte, jaz bi si zelela cloveka, ki bi me
razumel, cloveka, ki bi ne nosil na sebi tistih ostudnih okov, ki bi
govoril in zivel brez strahú, brez ozirov . . . Ob njegovi strani bi se
ne bala nikogar in nicesar; -- to bi bilo vse drugacno zivljenje, to bi
bil vse drugacen boj . . .
*Gornik* ({nekoliko v zadregi, naivno}). Da . . . gotovo . . .
*Grudnovka.* Oprostite, razgrela sem se cisto nehoté. ({Melanholicno.})
Ali zalostno je kljub temu.
*Gornik.* Zivljenje je vendar se vse pred Vami, milostiva.
*Grudnovka.* Zivljenje, kakorsno je, ali mladost je skoro za mano.
({Skloni se blize k njemu.}) Glejte, danes sem opazila na svojem obrazu,
tu blizu ocesa, majhno, prav majhno gubico; to je zacetek. Ali opazite?
*Gornik.* Ne milostiva, kaksne stvari Vam prihajajo na pamet! Nobene
gubice ne vidim.
*Grudnovka.* Vi ste galantni. Resnica je, da cas strahovito hiti.
*Gornik.* Na Vasem obrazu ni najmanjsega sledú. Nasprotno, -- nisem se
videl lepsega.
*Grudnovka.* Hvala. Toda lepota, kolikor je je ostalo, je nepotrebna. Ne
veselim se je vec.
*Gornik.* Ne veselite se svoje lepote?
*Grudnovka* ({zaupno}). Glejte, dragi gospod Gornik, godi se mi kakor
Vam. Med vsemi tistimi, ki se blizajo moji lepoti, ni ne enega
odkritosrcnega, nesebicno ljubecega srca . . . Ali jaz si ga zelim, --
in zivljenje je tako pusto . . . pusto . . .
*Gornik* ({v zadregi}). Milostiva --
*Grudnovka* ({s trudnim smehljajem}). Dà . . . to se Vam zdi otrocje?
. . . Prav imate, to ni vec zame. Najvecje zlo je, ce je srce gorko in
ljubezni polno . . . in ob enem . . . ({Iztegne golo roko.}) Koliko casa
se . . . in tu bodo gube in brazde, vse pocez! . . . Glejte, -- smesno
je, ali jaz ljubim to belo roko, kot da bi ne bila moja . . . In samó se
malo casa . . . ({Polozi roko na mizo, Gornik se je dotakne, ona jo
umakne pocasi.})
*Gornik* ({nekoliko razburjen}). Oprostite . . .
*Grudnovka.* Ali do tedaj bi hotela ziveti . . . ({Skloni se blize k
njemu.}) Casih me obide nekaj posebnega, cisto uporen duh . . . in
takrat sovrazim vse tiste ljudi, ki bi jih bilo treba ljubiti in zazelim
si bojev in viharjev in zivljenja . . . Ah, Vi tega ne morete cutiti,
ne morete razumeti . . . ({S spremenjenim glasom, nasloni se globoko
na zofo.}) Oprostite, da Vas dolgocasim; govoriva o prijetnejsih
stvaréh . . .
*Gornik.* Ne, milostiva, narobe . . . ({V zadregi.}) Zdi se mi, da se
mraci . . .
*Grudnovka.* Ali ne ljubite mraka?
*Gornik.* Dà, gotovo . . .
*Grudnovka.* Nekaj krasnega je lezati o mraku na zofi, lenó in brez
misli, posebno ce so roze v sobi . . . . ({Vzame rozo in jo pribliza
obrazu, pol lezé.}) Tako bi clovek umrl . . .
*Gornik.* Res . . . milostiva. ({Vstane, se ji pribliza, hoce se
skloniti nad njo, ali se okrene in zamahne z rokó, sede; ona gleda
pazljivo izza trepalnic.})
*Grudnovka* ({zelo veselo, vstane}). Kaj bi dejali, ko bi bilo vse to,
kar sem govorila ravnokar, samó zlagáno, lepo narejeno, dobro
premisljeno, iz posebnega namena? ({Gleda mu naravnost v oci z veselim
obrazom.})
*Gornik* ({presenecen}). Iz posebnega namena?
*Grudnovka.* Ko bi bilo vse to jako rafinirana komedija? . . . . Ali se
niste ravnokar sklonili, da bi me objeli?
*Gornik.* Milostiva! ({Se ji bliza, ona se mu pocasi umika.})
*Grudnovka* ({pocasi, tisje}). Gospod Gornik . . . ({Zopet smehljaje,
pocasi, zapeljivo.}) Vse te besede -- morda so bile vse te besede
izgovorjene samó, da bi se Vi sklonili, -- samó da bi se sklonili, Vi
nerodnez . . . Ali nikar si ne mislite tega . . . zakaj mraci se . . .
*Gornik* ({razburjen}). Pustite, naj se mraci . . . . ({prime jo za
roko, ona se mu na lahko izvija}).