*Grudnovka*, *Kadivec*.
*Kadivec* ({ves cas nemiren, séde in vstane}). Delikatna stvar je,
milostiva, nesramno delikatna. Kjer jo primem, povsod je nekaj robatega.
Ne dá se povedati na noben nacin.
*Grudnovka.* Premislite malo.
*Kadivec* ({razjarjen}). Prasam Vas, cemu je bilo treba tega cloveka?
Kaksen vrag ga je prinesel tu sem? Kaj ima pravzaprav opraviti v nasem
mestu, -- in ali je sploh za kako rabo? -- Cisto za nobeno; --
nepotreben clovek je! Ziva dusa bi ga ne pogresila, ce izgine to uro.
Dà, z najvecjim veseljem bi mu prepeval nagrobnice, -- samo izgine naj! --
*Grudnovka.* Kdo je ta clovek?
*Kadivec.* Gornik! -- In kako dostojanstveno hodi; na prvi pogled bi se
dalo misliti, da je posten . . . . Toda ima postranske namene, vse polno
postranskih namenov! »Dober vecer, gospod Kadivec!« Postranski nameni,
-- za vsako besedo; ze v oceh se mu vidi, da ima postranske namene. --
»Klanjam se, gospodicna Matilda!« -- Jaz te vidim, bratec, kakó natanko
te vidim! Nic drugega, kot trepalnica se mu zaziblje, in v tistem hipu
so na dlani vsi njegovi postranski nameni!
*Grudnovka.* Zakaj Vam je tako zopern?
*Kadivec* ({miren, se domisli}). Zopern? -- Ne, narobe! Hotel sem reci,
da je zelo pameten, posten in casti vreden clovek. Na svetu je malo
takih ljudi. Samó tu pa tam se casih rodi kateri, ki mu je nekoliko
podoben . . . Tudi zelo dostojen clovek je . . . ({Vstane.}) Ali vrag
vedi, zakaj takó malo potuje! Ce je clovek mlad in imá denarja, tedaj
vendar potuje, nè? Toda ta ne grè nikamor; séde in sedí. Cemu ne grè na
Dunaj, v Pariz, v Moskvo? In toliko interesantnega je na svetu! Ali bi
mu ne hoteli reci, milostiva --?
*Grudnovka.* To ste mi prisli povedat?
*Kadivec.* Ne, narobe! -- Jaz mislim -- vrag vedi . . . jaz mislim, da
je Gornik velika sreca za nas narod, . . . . da bi brez njega sploh ne
mogli izhajati . . . Posebna radost me obide, kjerkoli ga vidim . . .
Kaj mislite, milostiva, ce bi ga vstrelil?
*Grudnovka.* Kako?
*Kadivec.* Oprostite, hotel sem le opomniti . . . Naposled je res: kaj
se mu da ocitati? Nicesar ne! Jaz mu zelim vse najboljse. Na svojem
mestu, mislim, da bi deloval zelo koristno . . . in . . . in takó dalje.
Ali to je, ker ni na svojem mestu; in takó se bojim, da se popolnoma ne
pokvari. So namrec ljudje, ki ga pohujsujejo. Zato bi bilo jako dobro
zanj, da bi spremenil druzbo.
*Grudnovka.* V kaksnem oziru? Katero druzbo mislite?
*Kadivec.* Politicno seveda, politicno . . . V tem velikem razdoru
namrec, ki je nastal takó nenadno, vrag vedi kakó, sem jaz . . . -- na
tihem povedano -- vseskoz na Vasi strani. Zato bi jako zelel, da bi tudi
ta slepar, Gornik namrec, ne hodil po krivih potih . . . On je velika
moc, zelo poraben clovek, nenavadno poraben, milostiva, in jaz naravnost
hrepenim, da ga pridobite záse.
*Grudnovka.* Zelo poraben clovek je . . .
*Kadivec.* Glejte! -- ({pateticno}). Jaz Vam ponudim svojo podporo,
milostiva. Gornik se mora iztrgati tej slabi druzbi, -- tam ni mesta
zanj, nikakor ne! Posebno je se treba gledati, da ne napravi kakih
prenagljenih ljubezenskih zvez. To je za mladega cloveka jako
skodljivo . . .
*Grudnovka.* Sevéda je skodljivo . . . Verjemite mi, gospod Kadivec, da
sem Vam neizreceno hvalezna za lepe nauke. Gotovo, Gornika je treba
iztrgati. Kaj pocne pri Grozdovih? Ali zahaja pogosto tja?
*Kadivec.* Recem Vam! -- -- -- Neprestano ticí tam. Pridem v sobo, se
ogledam, -- Gornik! . . . V salonu -- Gornik! Za vsako mizo, na vsakem
stolu, na stenah in na stropu, -- to je strasno! . . . So sicer
radikalna sredstva, ali nekaj sitnega je v njih . . .
*Grudnovka.* In kaj je z njegovo zenitvijo?
*Kadivec.* Z njegovo zenitvijo ni nic, cisto nic, ne bo nikoli nic! --
Smesno, tako mlad in naj bi se zenil. Zanj sploh ni kaj takega . . . .
Jaz mislim, da je bolj razpolozen na dusevno stran . . . In pri
Grozdovih se celó ne.
*Grudnovka.* Imate prav, to bi res ne bilo primerno.
*Kadivec.* Nikakor bi ne bilo primerno! -- ({Vstane.}) Zeló me veseli,
milostiva, da sem napravil svojo dolznost, ter na ta nacin koristil . . .
narodni stvari. Preprican sem namrec, da bi bila velika nesreca za narod,
ce bi se tako imeniten in vpliven clovek izgubil pri Grozdovih . . .
*Grudnovka.* To se ne sme zgoditi, in se ne bo zgodilo, bodite
preverjeni!
*Kadivec.* Mislite?
*Grudnovka.* Vsekakor. Narodova hvaleznost Vam je zagotovljena. -- Na
svidenje!
*Kadivec.* Klanjam se, milostiva. ({Odide.})