*Prejsnji*; *Grozd*, *Kremzar*, *Mrmolja* in *obcinski svetniki*
({iz obednice}).
*Grozd* ({zamahne z rokó, razjarjen Mrmolji}). Vi ste jako naivni; kaj
mislite, da ga ne poznam? On pece svoj kostanj. No, meni je vseeno, --
pa ce se razdeli narod na dva tabora.
*Mrmolja.* Jaz mislim, da bi bila to velika skoda za vseobci napredek
. . . takorekoc -- --
*Grozd.* Ne blebecite neumnosti.
*Kremzar.* To so vsekakor vazni momenti v nasi najnovejsi zgodovini. Zdi
se mi, da je narod na razpotju.
*Grozd* ({gre k Scuki}). Gospod Scuka, -- storite mi uslugo. Povejte
Grudnu kako novico; ta clovek je strasno smolast, a meni je to
neprijetno, skrajno neprijetno.
*Scuka.* Takoj. ({Se napoti k Gorniku in Grudnu.})
*Stébelce* ({vstane}). Gospod doktor! . . . Gospoda slavna! . . .
*Mrmoljevka.* Pozor, gospôda . . . poeziji besedo, . . . kajti poezija
je tisto, kar cloveka -- -- --
*Siratka.* Silentium!
*Scuka* ({Grudnu}). Cisto gotovo! ({Prime ga pod pazduho}) . . .
Poslusajte me, prosim . . .
*Gruden* ({se brani}). Ali ne, dovolite -- to vendar ni nic vaznega; jaz
sploh ne vem, oprostite, cemu mi to pripovedujete . . .
*Scuka.* Vsaka stvar ima svoje posebne vzroke; nekateri od teh so
pomembni in uvazevanja vredni, drugi so neznatni, a vzroki so kljub
temu. Zakaj, ce je osel se tako majhen, osel je na zadnje vendarle.
*Siratka* ({se pridruzi Scuki in Grudnu}). O cem pa obravnavata tako
ognjevito?
*Scuka.* Imenitne reci, Siratka . . . Ne, gospod doktor -- prosim,
poslusajte dalje.
*Stébelce* ({stojé}). Gospôda! . . .
*Mrmoljevka.* Silentium!
*Grozd.* Po vecerji, gospod Stébelce, po vecerji . . . ({Se pridruzi
Gorniku.}) Blagorodje, dovolite, da se dotaknem tiste kocljive stvari,
ki sem Vam jo bil nalahko ze omenil. Doktor Gruden je sicer moj
prijatelj, v privatnem zivljenju morda posten clovek . . toda v obce,
da se tako izrazim, je velik slepar.
({Gruden se jima priblizuje, Grozd vêde Gornika hitro proti obednici.})